Država je kriva za vse

Slovenci bi se prej ločili, kot zamenjali zavarovalnico, trdi Drago Cotar, nekdanji šef Zavarovalnice Maribor. Njegovo izjavo smo preverili z anketo in očitno drži; Slovenci bi v svojem življenju radi spremenili marsikaj, pa si tega večinoma ne upamo ali pa se nam s tem ne da ukvarjati; zakaj?

Bralce na http://www.finance.si/ smo vprašali, kaj bi najraje spremenili ali zamenjali v svojem življenju. Kar polovica anketirancev od 1.492 jih je priznala, da bi najraje zamenjali ali spremenili državo bivanja, 13 odstotkov prehranjevanje, osem odstotkov službo, sedem odstotkov življenjskega partnerja, nato stanovanje, banko, avto, šefa, veroizpoved. Kaj pa zavarovalnico? Ne boste verjeli, le slab odstotek je takšnih, ki bi zamenjali zavarovalnico. Zakaj takšne ugotovitve? »Ankete lahko lepo pokažejo marsikaj, a še vedno so samo ankete. Kaj bi se v resnici zgodilo v praksi, ne vemo. Sicer pa po mojem mnenju med ljudmi prevladuje prepričanje, da je vse, povezano z zavarovalnicami, nateg oziroma nujno zlo. Zavarovalnice so v zadnjih letih dobile črno piko,« razmišlja osebni finančni svetovalec Igor Mujdrica. Verjetno so razlogi tudi v tem, da le redki uživajo v urejanju zavarovanja, še bolj redki pa so tisti, ki radi prebirajo več deset strani drobnega tiska, pripadajočega vsaki pogodbi.

Kako pa na Cotarjevo izjavo gleda psihologinja Andreja Pšeničny iz Inštituta za razvoj človeških virov? »V večini primerov izbira zavarovalnice dolgoročno manj vpliva na kakovost življenja kot izbira partnerja, torej sta investicija in pričakovanja do nje manj ‘usodna’. Zato so tudi razočaranja, zaradi katerih začne kdo razmišljati o zamenjavi, manjša. Če se pošalimo, je v ‘pogodbah’ o življenjskem partnerstvu precej več spregledanega drobnega tiska kot v tistih, ki jih sklenemo z zavarovalnicami.«

»Na splošno lahko pritrdim, da smo ljudje precej konservativni pri odločitvi o zamenjavi ponudnikov storitev, kot so bančne, zavarovalniške in tudi oskrba z električno energijo,« opaža tudi Robert Golob, predsednik uprave Gen-I. Vendar je mogoče te vzorce tudi spremeniti, poudarja. To ne nazadnje dokazujejo tudi sami. Od leta 2009, ko so vstopili na trg električne energije s produktom Poceni elektrika, je k njim prestopilo 94 tisoč odjemalcev. Gen-I je v le nekaj letih med elektrodistributerji po tržnem deležu postal celo največji. A pot ni bila lahka. »Vztrajno in dolgoročno usmerjamo ogromno truda v ozaveščanje ljudi o koristih, ki so jih lahko deležni, če postanejo dejavni. Najteže je narediti prvi korak. Od tu pa je kar nenadoma vse precej laže,« pojasnjuje Golob.

Petindevetdeset odstotkov ljudi želi v življenju spremeniti ali izboljšati vsaj eno izmed treh super močnih »življenjskih sektorjev«; to so denar, partnerski odnosi in zdravje oziroma boljši fizični videz, našteva Mitja Mirtič, ki se označi za specialista za pozitivne življenjske preobrate. Ocenil je tudi, da je to lahko dober posel, zato je pred letom dni naredil program Postani Tiger, kar na kratko pomeni, postani najboljši v tem, kar počneš. »Vsak dan gledam ljudi okoli sebe, ki so naveličani, jezni, obupani, žalostni, debeli, nezadovoljni sami s sabo. To ni le dobra poslovna ideja, ampak nekaj, kar Slovenija krvavo potrebuje. Ne sprašujemo se, kako zaslužiti več denarja, ampak kaj lahko naredimo, da bodo ljudje za to pripravljeni plačati,« pojasnjuje.

»Kriva je seveda država«

Očitno pa vse več Slovencev vidi svojo prihodnost zunaj Slovenije. Vsaj tako kaže naša anketa. Polovica anketirancev bi najraje zamenjala ali spremenila kar Slovenijo. Lani se je iz države odselilo skoraj 8.900 slovenskih državljanov, kar je neverjetnih 90 odstotkov več kot predlanskim, kažejo začasni podatki statističnega urada. »Skoraj polovica anketirancev kaže s prstom na državo, da je kriva za položaj, v katerem so. Naučeni oziroma sprogramirani smo, da krivimo vse mogoče okoli sebe, samo sebe ne. Verjetno se zato ne moremo dovolj hitro spreminjati oziroma prilagajati,« komentira Mujdrica. Podobno meni tudi Mirtič. »Očitno 50 odstotkov anketirancev verjame, da je z njimi vse v najlepšem redu in da je treba le državo ‘porihtati’, pa bodo živeli v Indiji Koromandiji. Tako močno se zanašamo na druge, v tem primeru državo, da niti ne pomislimo, da bi mogoče najprej pri sebi kaj spremenili. Ljudje mislijo, da bo nekdo drug poskrbel zanje, a dokler ne bodo sami zase kaj naredili, bo tudi drugim malo mar.«

Prihranki sprememb

Ali je lahko denar dober motivator za spremembe? Robert Golob navaja primer: lastnik stanovanjske hiše s povprečnim mesečnim računom za elektriko v višini 100 evrov je od leta 2009, ko je lahko prestopil h Gen-I, do danes s klicem, ki mu je vzel pet minut časa, privarčeval med tisoč in 1.600 evri. »Še večji so bili prihranki pri plinu. Od našega vstopa na trg zemeljskega plina so cene v samo letu dni strmoglavile za 40 odstotkov. Prihranki v eni sami kurilni sezoni gredo v stotine evrov,« dodaja Golob. Pa je cena tista, ki premakne Slovence? »Cena je seveda pomembna za te odločitve, a še pomembneje kot to se je izkazalo, da so ljudje v nekem trenutku začutili, da ponujamo poštene in pravične cene,« meni Robert Golob.

Kako pa gledamo na banke? Le pet odstotkov anketirancev pravi, da bi zamenjalo banko. Banko v svojem življenju zamenja manj kot sedem odstotkov ljudi, največkrat zato, ker so v to prisiljeni zaradi selitev, ločitev, navaja Mujdrica mednarodne študije. Tudi sam je še ni zamenjal, a je zdaj to na njegovem prednostnem seznamu sprememb v tem letu. Celo Banka Slovenije priznava vrtoglave prihranke, ki bi jih posameznik imel z zamenjavo banke oziroma prehoda v e-bančništvo. Pred kratkim so objavili študijo, kjer so zapisali, da je tako za tradicionalnega komitenta, ki posluje zgolj prek okenca, kot e-komitenta, ki posluje prek elektronske banke, najcenejša Delavska hranilnica. Letni strošek košarice za tradicionalnega komitenta je 30, za e-komitenta pa 25 evrov. Najdražja za tradicionalnega komitenta je Sberbank, kjer je letni strošek košarice 111 evrov, za e-komitenta pa je najdražja Banka Koper s 47 evri. Razlika v ceni košarice med najdražjim in najcenejšim je kar 2,7-kratna pri tradicionalnem komitentu ter 88 odstotkov pri e-komitentu. Splača se torej razmisliti ne le o zamenjavi banke, ampak tudi o prehodu na e-banko.

»Če si nekdo res želi spremembe, jo bo naredil ne glede na denar,« pa meni Mirtič in pri tem navede svojo izkušnjo: »Ko gre podjetju kot po maslu, se nekako uspavaš in sproščeno delaš, ko zaškripa, se pa dejansko usedeš in začneš razmišljati sto na uro o vseh možnih rešitvah. Takrat si veliko bolj produktiven. Manj je denarja, bolj si produktiven, več razmišljaš.«

Za pozitiven preobrat v svoji denarnici je treba spremeniti navade, sklene Mujdrica. Svetovalec opozarja, da razmišljanje ne pomaga veliko oziroma je lahko celo ovira in da je treba ukrepati. »Ne zavedamo se dovolj, kako vsakodnevno nezavedno in po nepotrebnem zapravljamo denar s provizijami na bankomatih, stroški mobilnih telefonov, kavicami v lokalih, bencinom, stroški vozila in slogom vožnje … Če ne upoštevamo najprej tovrstnih vsakodnevnih ‘malenkosti’, zelo težko zrelo ukrepamo pri večjih izdatkih oziroma stroških,« pravi finančni svetovalec.

Nočemo sprememb. Zakaj?

»Šokiran sem, ko ugotovim, koliko ljudi je pripravljenih trpeti samo zato, da branijo status quo, čeprav je to zanje nočna mora,« se jezi Mirtič in nadaljuje: »Glavni razlog, da ljudje nič ne spremenijo, je pomanjkanje samozavesti, strah pred porazom. Ljudem se ne ljubi razmišljati, zato vztrajajo, dokler jih razmere ne prisilijo v ukrepanje.« Težava je tudi v tem, da se ljudje največkrat za spremembo odločajo »na pol«. »Ko se oseba enkrat stoodstotno odloči za spremembo, je pot preprostejša. Če te odločitve ni, se ne bo zgodilo nič, pa tudi če se vsi postavijo na glavo,« dodaja.

Navade so močnejše od razuma, ker podpirajo eno izmed temeljnih potreb – občutek varnosti, dodaja Pšeničnyjeva. Sprememba vedno, vsaj začasno, zmanjša občutek varnosti. Zato raje ignoriramo ali zmanjšamo pomen racionalnih informacij, kot pa da spremenimo navado, kadar se nam to ne zdi povsem nujno, komentira psihologinja.

Zakaj torej recimo ne zamenjamo službe, če nam ta ni v zadovoljstvo? »Strah pred izgubo je pogosto močnejši od želje po dobitku in pogosto pretehta, da ostanemo pri starem, tudi kadar smo razočarani. Zato večina Slovencev tudi ni zapustila domovine, čeprav si to številni želijo. Zapuščanje starega torej ni nikdar samo racionalna odločitev,« pojasnjuje psihologinja.

Predlagamo, da medtem ko ležite na plaži, naredite samoanalizo. Če s katerim področjem v življenju niste zadovoljni, ga spremenite. Kaj vas stane? Morda vam spremeni življenje na bolje. Srečno.

Kaj ste v zadnjem času spremenili pri sebi?

Robert Golob, predsednik uprave Gen-I:

»Najel sem voznika. Z vso to nenehno komunikacijo je postala vožnja prenevarna. In odkar sem na svoj vsakodnevni zemljevid dodal pot med Novo Gorico in Zagrebom, sem mu prav pošteno hvaležen.«

Mitja Mirtič, Postani Tiger:

»Dojel sem izjavo: Če igraš varno in počneš to, kar počnejo vsi, v teh časih nenormalno tvegaš. Ko ugotoviš, da neke varnosti ni več in da povprečne vizije, koraki, akcija, posel in vedenje prinašajo podpovprečne rezultate, potem je vse veliko laže. Veliko bolje je v neki zadevi odnehati kot biti povprečen. Bodi ali izjemen ali pa se raje loti nečesa drugega in bodi izjemen na tistem področju.«

Igor Mujdrica, i-svetovanje:

»Začel sem bolj umirjeno voziti, tako bom prihranil ne le pri gorivu, ampak tudi živce. Večkrat sem že zamenjal mobilnega operaterja, prav tako internetnega, TV sem tako rekoč odklopil. Nenehno zamenjujem zavarovalnice. Končno bom zamenjal tudi banko.«

Članek je bil objavljen v julijski številki revije Moje finance.