Edina rešitev je širjenje obzorij s področja osebnih financ

Tudi v zrelem življenjskem obdobju imate še dovolj časa, da izboljšate kakovost gospodarjenja s svojim finančnim imetjem

Igor Mujdrica je finančni svetovalec družb i-svetovanje, d. o. o., in i-zavarovanje, d. o. o. Kot neomajen zagovornik sistematične gradnje osebnega premoženja in dolgoletni pisec finančnih člankov ter nasvetov (v Mojih financah, Financah, Delu, Magu, Dnevniku, Kapitalu, Podjetniku …) je tudi redni gost televizijskih izobraževalnih oddaj in programov, idejni vodja in organizator izobraževalnih seminarjev z različnih področij osebnih financ in glasen kritik različnih oblik finančnih prevar ter trženjskega zavajanja. Igorju Mujdrici smo postavili nekaj vprašanj o upravljanju finančnega premoženja v zrelih letih.

Ali so na voljo verodostojni podatki, kako imajo v Sloveniji ljudje, starejši od 50 let, razporejeno svoje finančno imetje?

Javno dostopnega registra takih podatkov ne poznam, v nasprotnem primeru bi se mi to zdelo izredno sporno. Vseeno pa lahko zaradi neverjetno visoke stopnje lastništva nepremičnin v Sloveniji sklepamo, da imajo starejši od 50 let v Sloveniji večino premoženja skoncentriranega v tej obliki premoženja.

Kako prepoznati odgovornega finančnega svetovalca oziroma podjetje (glede na to, da je ta dejavnost še vedno zelo mlada in je v njej tudi razmeroma veliko špekulantstva ter neprofesionalnosti)?

Težava finančnega svetovanja v Sloveniji (če mu sploh lahko podelimo ta zveneči naziv) se skriva predvsem v nujnosti in odvisnosti svetovalcev oziroma podjetij od provizij prodanih finančnih proizvodov ali pri posojilih, zavarovanjih, vzajemnih skladih ali depozitih. V splošnem gre torej skoraj izključno za posredovanje finančnih produktov, to pa pomeni, da ne moremo govoriti o storitvah finančnega svetovanja. To je seveda velika težava za porabnika, ki bi želel izkoristiti tovrstne storitve, in za podjetja, ki bi jih želela ponuditi neodvisno od finančnih ustanov.

Drži pa tudi, da se čedalje več podjetij in posameznikov v Sloveniji te težave močno zaveda. Odgovorno osebo ali podjetje s tega področja je mogoče glede na veljavno zakonodajo v Sloveniji prepoznati tako, da ima za stranke na voljo široko ponudbo različnih finančnih družb, ki jo stalno dopoljnuje, iz te ponudbe nenehno lušči čim bolj kakovostne, cenovno sprejemljive finančne proizvode, in je pripravljena ponuditi povsem transparentne, neobvezujoče cenovne ponudbe, informativne izračune in podobno, še preden se stranka odloči za nakup. Ne želim kritizirati ekskluzivnih zastopnikov določenih finančnih družb, lahko pa iz prakse potrdim, da je mogoče pogosto videti, da niti sami ne poznajo tržne ponudbe, svojo ponudbo pa ocenjujejo in predstavljajo kot najboljšo.

Zakonodaja je pri ustreznih licencah za posredovanje finančnih proizvodov precej ohlapna, zato jih (predvsem v zavarovalništvu in pri kreditnem posredovanju) lahko prodaja tako rekoč vsakdo.

Če dodam še to, da na trgu, ki je na splošno preslabo finančno pismen, mrgoli finančnih prevar, je to zlata jama za špekulante in prevarante. Žal smo to že prevečkrat videli, žal bomo to še doživeli.

Edina rešitev je širjenje obzorij, torej izobraževanje s področja osebnih financ. Informacije so na voljo, vprašanje pa je, koliko se ljudje zavedajo, kako jim lahko to koristi. Na koncu bo posameznik vedno potreboval posrednika oziroma finančno ustanovo, vprašanje je le, ali bo znal sam presoditi kakovost ponudbe. Sliši se, kot da je za vse to potrebno zelo veliko znanja in informacij, vendar je to le prvi vtis. Včasih zadošča že temeljito branje dobre knjige ali dveh s področja osebnih financ. Na voljo je kar nekaj dobrih, celo domačih avtorjev.

Prepričanje, da je lastništvo nepremičnine, v kateri človek biva, investicija, je lahko zelo nevarno, še posebno, če je bil nakup nepremičnine večinoma financiran s posojili.

Katere oblike plemenitenja denarja so najprimernejše za ljudi po 50. letu starosti? Kaj je v zdajšnjih razmerah še pomembno in kaj ne?

Težava se skriva v »zdajšnjih razmerah«. Merilo pomembnosti, nujnosti, zanimivih dogodkov lahko namreč pri plemenitenju denarja naredi precej več škode kot koristi. Biti stalno obveščen na področju osebnih financ prevečkrat pomeni biti preobremenjen in pod stalnim pritiskom, reakcije v takšnem položaju pa vodijo do nepreudarnih odločitev.

Osnove plemenitenja denarja, predvsem pa zrelega finančnega načrtovanja, so ves čas enake. Najprej porabi manj kot zaslužiš, varčuj, nato si napravi denarno zalogo, spoznaj svoje osebnostne lastnosti (predvsem odnos do tveganja), ovrednoti in zapiši naložbene cilje ter jih določi časovno, presežke pa investiraj preudarno, zmerno in skladno s svojimi finančnimi cilji. Šele tako postane investiranje relevantno.

Tveganje je zelo težko pojasniti in še težje ovrednotiti. Obstaja veliko definicij, ena od najpreprostejših in najrazumljivejših pa je verjetno definicija avtorja Johna Bogla (ustanovitelja ene od največjih »družin« vzajemnih skladov na svetu), ki pravi: »Tveganje je povezano s tem, kolikšno izgubo si lahko privoščimo brez velike škode za naše psihično počutje in finančni položaj.«

Kaj storiti, če imata stara starša več vnukov? Varčevalni račun za enega vnuka še gre, pri petih ali več vnukih pa je to preveliko breme.

Kdaj je optimalen čas za začetek pokojninskega varčevanja? Kaj je mogoče še storiti, ko že prejemaš pokojnino, pa je prenizka za tvoje potrebe in interese?

Pravijo, da bi bilo treba za dodatno pokojnino začeti varčevati takoj, ko se zaposliš oziroma začneš prejemati redne prihodke. To sicer ne pomeni, da naj bi že otrok z delom svoje žepnine začel varčevati za svojo dodatno pokojnino, vsekakor pa je usvojitev varčevalnih navad izredno pomembna že v zgodnjih letih življenja.

Ljudje imamo sicer slabe predstave o pokojninskem varčevanju. Ob dejstvu, da živimo v ekonomskem okolju, v katerem še vedno ne vemo natančno, koliko naj bi znašala naša državna pokojnina, so zmedene predstave celo nekako upravičene. A bolj kot to sem želel poudariti predstave o načinu življenja, ki ga želimo živeti v življenjskem obdobju po upokojitvi. Vse to namreč stane. Pomeni izgubo energije, časa in vsekakor tudi denarja. Če celo eden od najdražjih finančnih ciljev ni ovrednoten dovolj natančno, se lahko posameznik znajde v precejšnjih finančnih težavah. Če je pokojnina glede na potrebe in interese prenizka, upokojenec na to ni računal dovolj dobro, ali pa mu je nesrečen splet okoliščin (družinska tragedija, bolezen ali kaj podobnega) močno najedel premoženje, ki bi ga lahko porabil za udobnejše življenje po upokojitvi. Izredno občudujem aktivnost prebivalstva, starejšega od 50 let, vseeno pa menim, da bi se morali svojega ustvarjenega premoženja oklepati precej manj in ga nekako preoblikovati v denarne tokove, ki bi bili namenjeni za višjo kakovost življenja že pred upokojitvijo, predvsem pa po njej.

V naši državi je tudi še premalo storjeno v zvezi z delno zaposlitvijo starejših ali celo upokojencev, saj je med njimi veliko zanimanja za delo, ustvarjanje in prejemanje dodatnih prihodkov. Vseeno pa so tudi druge možnosti, na primer časovno bančništvo. To je posebna oblika prostovoljnega povezovanja in sodelovanja ljudi, ki temelji na zamenjavi storitev, znanj in spretnosti; zamenjava ni finančna in poteka med večjim številom ljudi. Pri tem vsa znanja in vse spretnosti vrednoti oziroma ceni enako – ena ura dela je vselej ena ura dela.

Veliko manj bi se morali oklepati ustvarjenega premoženja in ga nekako preoblikovati v denarne tokove, ki bi služili za kakovost življenja že pred upokojitvijo, predvsem pa po njej.

Slovenci tradicionalno še vedno najbolj zaupajo vlaganju v nepremičnine. Kakšno je vaše stališče do tega?

Tradicionalno so bile nepremičnine po vsem svetu (ponekod še kar) varna naložba, celo takšna, ki nenehno pridobiva vrednost, ne oziraje se na razmere na finančnih trgih. Tudi pri nas pa smo doživeli hladno prho. Nepremičnine so v izhodišču alternativna oblika naložbe, hkrati izredno nelikvidna in tudi precej draga. Predstave o tem, da je lastništvo nepremičnine, v kateri človek (ali družina) biva, naložba, je lahko zelo nevarno, še posebno, če je bil večji del nakupa nepremičnine financiran s posojili. Tako se marsikdo, ki je vse življenje vlagal v tovrstno »investicijo«, znajde v položaju, ko ta »investicija« postane preveliko stroškovno breme. Še posebno se to izrazi, ko se posamezniku po upokojitvi zmanjšajo prihodki. Lastništvo nepremičnin v Sloveniji je vsekakor močno pretirano, zato je upravičena čustvena oddaljitev od tovrstne oblike premoženja, saj je lahko dober vzvod za ustvarjanje denarnih tokov, kadar je to le mogoče. Seveda bi k temu močno pripomoglo tudi hitrejše in bolj premišljeno spreminjanje zakonodaje.

Kakšne so pri nas možnosti za razvoj obratne hipoteke?

Zaradi tako velikega odstotka lastništva nepremičnin v Sloveniji gotovo obstaja več kot samo možnost za razvoj tovrstnih oblik financiranja, čeprav imamo tudi na tem področju v Sloveniji še zelo nejasno zakonodajo, prav tako morajo imeti finančne ustanove za tak produkt ugodne dolgoročne finančne vire. Neki tuj priznani finančni strokovnjak sicer pravi, da so obratne hipoteke kemoterapija v svetu osebnih financ. Njegovo stališče je, da je dobro, da jih imamo, sam pa na tovrstno financiranje, čeprav je v svetu zelo razširjeno, gleda kot na skrajnost.

Glavno načelo delovanja obratne hipoteke namreč je, da lastnik nepremičnine, ki ni obremenjena in v kateri tudi biva, najame posojilo, ki znaša določen odstotek vrednosti nepremičnine, ki jo ima v lasti. Posojilodajalec (po navadi banka) mu posojilo izplača v enkratnem znesku ali postopoma v mesečnih obrokih, lahko pa tudi v kombinaciji obeh možnosti. Posojilo lahko traja do lastnikove smrti (ali do prodaje nepremičnine, če se lastnik odloči za preselitev, denimo v dom starejših), s tem pa nepremičnina postane last posojilodajalca.

Kaj bi svetovali starejšim, ki želijo finančno pomagati potomcem?

Varčevanje za šolanje otrok je predvsem odgovornost staršev, vendar jih veliko za to nima možnosti. Na srečo stari starši pogosto lahko pomagajo. Po navadi imajo več denarja in manj stroškov kot starši in zelo radi pomagajo vnukom. Tako tudi pri nas ni nenavadno, da veliko število starih staršev pomaga pri varčevanju za šolanje vnukov. Vendar pa to pogosto ni najbolj modra odločitev.

Prvič, nobenega zagotovila ni, da bo vnuk res potreboval denar za šolanje. Morda se sploh ne bo šolal, morda si bo prislužil štipendijo, ki bo razbremenila družinsko finančno pomoč.

Drugič, vnuk staremu staršu v prihodnosti morda niti ne bo všeč. Kaj pa, če bodo po očarljivih rosnih otroških letih nastopili nepremostljive razlike in medgeneracijski spori? Kaj če vnuki starih staršev ne bodo spoštovali?

Morda se bodo otrokovi starši ločili, tašča (ali tast) pa bo živela na drugem koncu države. Do vnukove polnoletnosti se lahko zgodi marsikaj, tudi to, da stari starš vnuka ne bo videl mesece, celo leta.

Tretjič, otrokovi starši lahko zaidejo v razne težave (alkoholizem, propad podjetja, izguba službe, zdravstvene težave, kakršnekoli težave z zakonom). V takšnih težavah lahko denar hitro izpuhti za napačne namene.

Četrtič, stari starši lahko ugotovijo, da bodo potrebovali denar za svoje potrebe. Morda bodo želeli potovati ali si kupiti hišico ob morju, morda bodo denar potrebovali zaradi zdravstvenih težav.

In ne nazadnje, kaj storiti, če ima stari starš preveč vnukov? Varčevati za enega vnuka še gre, a ko je vnukov pet ali več, to postane preveliko breme.

Rešitev je zelo preprosta. Stari starši zadržijo denar v svojem imenu, na svojem računu. Ko bo vnuk dovolj star in pripravljen na študij, lahko vsak stari starš presodi, ali bo ta denar resnično potreben kot pomoč pri šolanju vnuka. Celo v tem primeru denarja ni smiselno nakazovati neposredno otrokovim staršem (ali celo otroku), ampak raje fakulteti oziroma univerzi, na kateri bo vnuk študiral.

Če stare starše skrbi, da bi lahko umrli, preden bo vnuk začel študij, pa obstaja pravni dokument – oporoka.

 

Pravila plemenitenja denarja

• Porabite manj kot zaslužite, varčujte, nato si napravite denarno zalogo.
• Spoznajte svoje osebnostne lastnosti (predvsem odnos do tveganja), ovrednotite in zapišite naložbene cilje ter jih časovno zastavite.
• Presežke investirajte preudarno, zmerno in skladno s svojimi finančnimi cilji.

 

Prispevek je bil objavljen v reviji Stotka

[Banner name=”Pokojninsko varčevanje”]