Česa vam bančniki o kombiniranih produktih ne bodo povedali

V zadnjem času smo opazili, da so banke začele vlagatelje bombardirati z različnimi kombiniranimi varčevalnimi produkti; najbrž želijo denar bančnih varčevalcev počasi preusmeriti na kapitalske trge, saj konec leta poteče neomejeno jamstvo za vezane vloge; preverili smo, kaj ponuja nekaj naključno izbranih kombiniranih produktov, in jih ocenili. 

1. Hypo dvojček (Hypo banka)

Gre za kombinacijo depozita za leto dni in naložbe v sklade Hypo. Polovico sredstev vežete za dobo enega leta, polovico pa gre v sklade Hypo, ki jih vlagatelj izbere sam. Stroški vlaganja v sklade so odvisni od vrste sklada, naložbene politike in zneska vplačila; za sklade, ki so izpostavljeni višjim tveganjem in katerih upravljanje je bolj aktivno, so vstopne provizije in upravljavski stroški navadno višji. Za Hypo Dynamic Equity, ki je delniški sklad z višjim tveganjem, je vstopna provizija do pet odstotkov, upravljavska pa 1,75 odstotka. 

Vlagatelj lahko kadarkoli vloži zahtevek za izplačilo svojih sredstev, tudi pred potekom vezanega depozita, izstopne provizije za sklade Hypo ni. Donosnost je odvisna od vrste vzajemnega sklada delniški ali obvezniški -, pri čemer so seveda delniški -navadno bolj donosni, a tudi bolj tvegani, nasprotno velja za obvezniške. Ob predčasnem pretrganju pogodbe bi stroški znašali 0,5 odstotka vrednosti vezanega depozita in pripadajočih obresti oziroma minimalno 25 evrov, a ne več od obračunanih obresti. Pri vezavi 15 tisoč evrov bi po pretrganju na polovici enoletnega depozita tako banki plačali 76 evrov.

  

Komentar Mojih financ: Zavedati se je treba, da lahko stroški naložbe v sklad krepko oklestijo sicer lepe obresti, ki se v letu dni natečejo iz depozita – vstopni stroški v delniški sklad, ki je najdražji, so lahko do pet odstotkov, depozit pa prinaša 4,5 odstotka. Vlagatelj si torej z depozitom kupi vstopne stroške v sklad, a bi lahko bilo ugodneje, če bi recimo počakal na akcijo, ko družbe za upravljanje ponudijo vstop v sklade po znižani ali celo nični vstopni proviziji, depozit pa bi po sicer nekoliko nižji obrestni meri vezal posebej. 

Glede na to, da gre za enoletni depozit, naložbo v sklade pa je priporočljivo obdržati dlje časa, dobimo občutek, da je privlačni depozit predvsem vaba za vlagatelje v vzajemne sklade. Končna dolgoročna donosnost tega produkta bo tako odvisna predvsem od uspešnosti upravljanja skladov oziroma razmer na kapitalskih trgih.

2. Dvojna turbo priložnost (Raiffeisen banka)

Gre za paket depozita banke in investicijskih skladov družb Raiffeisen Capital Management oziroma Allianz Global Investors. Polovico sredstev naložite v depozit, polovico pa v izbrane sklade. Vezave predčasno ni mogoče pretrgati. Stroška v skladih sta vstopna provizija, ki se med skladi razlikuje in se giblje med štirimi in petimi odstotki vplačanega zneska (izstopne provizije ni) ter upravljavska provizija, ki je na letni ravni do 2,5 odstotka.

    

Komentar Mojih financ: Obrestna mera za depozite je v primerjavi s preostalo ponudbo pri nas zelo visoka in privlačna. Ob tem je zanimivo, da so obresti vezave za krajšo dobo višje kot pri daljši vezavi, kar je v nasprotju s siceršnjo bančno ponudbo. Iz tega lahko sklepamo, da želi banka privabiti več vlagateljev, ki bi sklenili trimesečno vezavo, kot tistih, ki bi sklenili letno, kar je sicer nenavadno. To najbrž tudi pomeni, da je depozitni del predvsem trženjsko orodje za pridobivanje novih vlagateljev v vzajemne sklade – depozit poteče, vlagatelji v sklade pa ostanejo. 

Vlagatelj si torej z depozitom kupi vstopne stroške, a bi bilo, kot je omenjeno že v prejšnjem primeru, najbrž ugodneje, da bi počakal na akcijo družb za upravljanje, ki ponuja vstop v sklade po znižani ali celo nični vstopni proviziji, depozit pa bi po sicer nekoliko nižji obrestni meri vezal posebej. Skupna dolgoročna donosnost je odvisna predvsem od skladov.

3. Kombinirana naložba (Abanka)

Del naložbe je depozit s spremenljivo obrestno mero, del pa naložba v Krovni sklad Abančne DZU. Naložba se sklene v razmerju 60 proti 40, sredstva je mogoče vložiti po lastni izbiri v podsklade Krovnega sklada Abančne DZU. Pretrganje vezave je mogoče le v izjemnih primerih, če je to po letu dni, pa vlagatelj plača 1,25 odstotka od depozita oziroma najmanj 80 evrov. S sredstvi, vloženimi v sklade, pa lahko vlagatelj razpolaga kadarkoli. Pri naložbi v podsklade se obračunajo vstopni stroški, upravljavska provizija in provizija za skrbniške storitve ter izstopni stroški pri izplačilu sredstev.

   

Komentar Mojih financ: Vezava denarja v tem produktu je v nasprotju z nekaterimi drugimi mogoča tudi za daljše obdobje, kar pomeni, da lahko v kombinaciji vzporedno varčujete tudi dalj časa. Večji del – 60 odstotkov vplačila – je namenjen depozitu, torej je “na varnem”, če seveda vložek ne presega 100 tisoč evrov, torej zneska, ki bo v prihodnje še sodil v sistem zajamčenih bančnih vlog. Obrestna mera je spremenljiva, vezana na šestmesečni EURIBOR. 

Ta hip je skupna obrestna mera nekoliko nižja, kot jo ponujajo nekatere banke za fiksne obresti, a boste pri srednje- in dolgoročni vezavi gotovo deležni ugodnejših obresti, saj so zdaj obrestne mere (EURIBOR) še vedno blizu zgodovinskega dna. Dolgoročno, recimo v obdobju 30 let, pa je pričakovati več nihanj obresti. Skupna dolgoročna donosnost bo torej odvisna od gibanja obrestnih mer in uspešnosti skladov na kapitalskih trgih. Pri večletni bančni vezavi je treba biti pozoren tudi na davčni vidik, in sicer se splača obresti iz vezave pripisovati sproti vsako leto, s čimer se izkoristi tisoč evrov davčne olajšave na leto, in ne šele po koncu varčevanja.  

4. NLB Naložbeni par (NLB)

Ena od možnosti tega produkta je, da poleg depozita vplačate življenjsko zavarovanje z enkratnim vplačilom premije, pri čemer lahko izbirate med: NLB Vita Razigrana, NLB Naložba Vita Plus, NLB Vita Zanesljiva in NLB Vita Izbrana. Zavarovalna vsota je odvisna od izbranega produkta življenjskega zavarovanja. Druga možnost je vplačilo v katerikoli podsklad družbe NLB Skladi, lahko tudi v več skladov hkrati; stroški so enaki kot pri samostojnih vplačilih v sklad. 

Pri obeh različicah sta na voljo dve možnosti glede na razmerje med depozitom in naložbo (50 proti 50 oziroma 85 proti 15). Od razmerja vplačila sta odvisna tudi minimalni znesek vplačila in obrestna mera. 

Dodajmo še, da lahko obrestno mero za depozit, ki velja v okviru produkta NLB Naložbeni par (v razmerju 50 proti 50), izkoristijo tudi imetniki storitve individualnega upravljanja premoženja. Ti morajo vložiti dodatna denarna sredstva, in sicer vsaj 10 tisoč evrov; komitenti, ki na novo sklenejo pogodbo, pa morajo v upravljanje vložiti vsaj 60 tisoč evrov.

   

Komentar Mojih financ: Naložbeni par 85 proti 15 je manj tvegan, vendar pa mora vložek presegati 10 tisočakov, kar ni vsakomur dostopna vsota. Poleg tega je depozit v tem paru slabše obrestovan. Pri dolgoročnih depozitih s fiksno obrestno mero je treba opozoriti, da se bodo obrestne mere v prihodnjih letih verjetno poviševale, zato dolgoročna vezava po zdajšnjih fiksnih obrestnih merah v prihodnje morda ne bo več tako ugodna, kot lahko deluje zdaj. 

Če se odločimo za eno od zavarovanj, moramo biti pozorni na to, kaj to obljublja. Nekatera od teh, ki so na voljo, imajo zajamčeni donos. Obljubljajo sicer večje donose, če bo zavarovalnica pri upravljanju uspešna, a ker gre pri teh navadno za zelo konservativne in netvegane naložbe, na koncu potem vendarle niso zelo donosne. Druga zavarovanja so vezana izključno na sklade, pri čemer se lahko odločimo za različno tvegane naložbene politike. Pri srednje tveganih, recimo mešanih skladih, je predvidena letna donosnost šest odstotkov. To je sicer več kot v konservativnejših skladih ali bančnem depozitu, je pa seveda bolj tvegano; ker za predvideno donosnost ni nobenega zagotovila, obstaja tudi možnost, da vlagatelj na koncu ostane brez dela glavnice.  

Sicer pa z vidika stroškov in tudi preglednosti teh na splošno velja, da je bolje vlagati v sklade neposredno, zavarovati pa se posebej.

 5. Bonus depozit (Unicredit banka)

Pri tem produktu gre za kombinacijo depozita in brezplačnega zavarovanja za primer nezgodne smrti pri zavarovalnici Generali . Ob predčasnem pretrganju vezave depozita mora varčevalec plačati nadomestilo za predčasni odstop od pogodbe, in sicer odstotek oziroma najmanj 50 evrov od zneska privarčevanih sredstev, torej glavnice in obresti skupaj, na dan razvezave depozita. Za lažjo predstavo: če bi za leto dni vezali 15 tisoč evrov po obrestni meri 3,5 odstotka in bi po šestih mesecih sredstva depozita nujno potrebovali, bi stroški predčasnega pretrganja vezave znašali 152 evrov. Zavarovalna vsota je odvisna od ročnosti depozita. 

Komentar Mojih financ: Obrestna mera za depozit v okviru tega produkta je v primerjavi z nekaterimi drugimi bankami, tudi tistimi, ki niso v tem pregledu, kar ugodna, zato je sredstva v tem produktu smiselno vezati, sploh ker je brezplačno še dodatno zavarovanje za primer nezgodne smrti. Vendar pa je minimalni znesek vezave (10 tisoč evrov) precej visok, tako da številnim navadnim smrtnikom ni dosegljiv.  

Preverili smo tudi, koliko bi nas sicer stalo zavarovanje, ki ga tukaj dobimo brezplačno. Za sklenitev nezgodnega zavarovanja za primer nezgodne smrti za leto dni z zavarovalno vsoto 15 tisoč evrov bi pri tej zavarovalnici recimo 39 let stara ženska sicer plačala 32,13 evra (oziroma 2,68 evra na mesec). Za dve leti z zavarovalno vsoto 30 tisoč evrov pa 59,93 evra na leto (4,99 evra na mesec). Gre za neto premije, h katerim je treba prišteti 6,5-odstotni davek od prometa zavarovalnih poslov, če zavarovanje traja manj kot 10 let.  

Nevednost lepo prodaja kombinirane produkte

“Banke s kombiniranimi produkti sredstva zadržijo pod svojim okriljem in s temi precej preprosto ustvarjajo dobičkonosen posel,” o kombiniranih produktih meni finančni svetovalec iz podjetja i-svetovanje Igor Mujdrica. Prav nič čudnega ni, da je na bančnem trgu toliko tovrstnih produktov, saj je ta hip denarja v depozitih in vlogah na vpogled ogromno. Obrestne mere v redni ponudbi so še vedno nizke, vendar je pričakovati njihovo zvišanje v prihodnjem letu. 

“Sicer pozdravljam dodatno spodbujanje prebivalstva k vlaganju, a ne za vsako ceno,” je zadržan Mujdrica. Vlagatelji namreč radi pozabljajo, da je le depozit, torej del naložbe, razmeroma varna oblika varčevanja. Investicijski skladi pa niso bančni produkt in niso vključeni v sistem zajamčenih vlog, ki velja za depozite. Tako banka ne jamči za donosnost naložbe v sklade. 

Druga plat medalje so različni stroški, s katerimi so obremenjeni prav vsi skladi. “Tudi če banke v tovrstnih kombiniranih ponudbah večinoma omogočajo možnost vlaganja v investicijske sklade brez vstopnih stroškov, je treba celoten stroškovnik investicijskih skladov in posledično tudi vpliv na morebitni izkupiček oziroma donosnost razumeti do zadnje podrobnosti,” opozarja sogovornik. Poleg vstopnih stroškov je treba poznati tudi morebitne izstopne stroške, upravljavsko provizijo, ki je najvišji strošek, pa tudi obdavčitev investicijskih skladov. Še bolj je to pomembno pri kombinaciji depozita in naložbenega življenjskega zavarovanja, kjer gre celo za kombinacijo treh različnih finančnih produktov – depozita, življenjskega zavarovanja in investicijskih skladov. 

“Tu je močno priporočljivo poznati namen, stroškovnik in cilj vsake finančne oblike posebej. Če se posameznik za nakup odloča samo zaradi privlačne depozitne obrestne mere, ki je pogojena z nakupom dodatnega finančnega produkta, lahko to označimo za nič drugega kot za nepremišljenost,” je prepričan Mujdrica.

Kaj pa donosnost kombiniranih produktov?

V reklamnih gradivih ni nobenega govora o pričakovanih donosih, saj teh ne more prav nihče natančno napovedovati. “Se je pa oglaševanje na podlagi pretekle donosnosti precej izboljšalo; pretekla donosnost namreč ni nobeno zagotovilo za prihodnjo donosnost. Ta je v preteklosti naredila več škode kot koristi oziroma povzročila zelo nerealna pričakovanja, “se spominja Mujdrica. 

Vlagatelj se mora najprej zavedati, da z višjo pričakovano donosnostjo nekega finančnega produkta prevzema tudi večje naložbeno tveganje. “Temu se pri vlaganju v sklade nikakor ni mogoče izogniti, zato je treba naložbena tveganja tudi dobro razumeti. To je namreč tudi najpomembnejši pogoj za uspešno vlaganje, saj prav nobena kombinacija finančnih produktov ne odtehta tveganj, ki ga pomenijo investicijski skladi,” opozarja finančni svetovalec. Predvsem pa ne smemo pričakovati, da bo visoka obrestna mera depozita lahko občutno popravila morebitne večje izgube v investicijskem delu produkta. 

Ali ni nemara bolje oblike varčevanja, zavarovanja in naložb med seboj ločiti?

Mujdrica pravi: “Najpomembnejše je dobro poznavanje in razumevanje vloge posameznega finančnega produkta znotraj celovitega finančnega načrtovanja. Če se posameznik osredotoči na pomen, prednosti in slabosti posameznih oblik finančnih produktov, je izbor teh vedno šele na koncu. Žal si večina za to ne vzame dovolj časa in prav zato so kombinacijski finančni produkti največkrat prodajno izjemno uspešni.” 

Zato sogovornik vsakomur močno priporoča, da podrobno prebere vse splošne pogoje, prospekte, poročila in povzetke, preden se odloči za kakršnokoli naložbeno obliko – pa naj bo ta kombinirana ali samostojna, saj je neznanje vedno tudi najdražje.

Opomba: Članek je bil objavljen v reviji Moje finance, dne 17.11.2010