S posojilom v investicije – ali si upate?

“Danes sem šel na banko. Odločil sem se, da postanem vlagatelj. Vzel sem kredit in celoten znesek bom naložil v različne vrednostne papirje. Vem, da je potrebno denar razpršiti, če želim zmanjšati tveganje. Saj bi začel varčevati mesečno z manjšimi zneski, pa pravijo, da še največ prinese prvi vloženi evro. Kar je nekako logično, saj se največ ustvari na dolgi rok. Tako pravijo strokovnjaki. V povprečju so menda donosi skladov nad 10% letno, kredit pa me bo stal manj kot 9% letno. Gotovo bom imel na koncu več, kot če bi varčeval postopoma. Teh sedem let bom pa že zdržal z odplačevanjem kreditov.Tako bom vsaj primoran plačevati obroke.”

Na kaj ste pomislili ob branju zgornjih vrstic?

• ta oseba ne ve, da se vrednosti delnic ali vzajemnih skladov lahko tudi močno znižajo;
• le kje se najdejo taki optimisti. Potrebno bo ogromno sreče. Saj ne more resno računati, da bo šlo vse po načrtih;
• če je to edini način, da redno varčuje, tej osebi ni pomoči.

Po podatkih oziroma izjavah naših bančnikov, pa so Slovenci v preteklih letih počeli ravno to (in to ne v zanemarljivem obsegu). Najemali so kredite za nakup vrednostnih papirjev. Vprašanje ali bi letos ob ‘krvavečih’ borzah upali storiti isto. Tudi slovenski trg kapitala ni bil več tako nedolžno imun na dogajanja na svetovnih borzah, celo bančni sektor je nekaj časa prikrival pomembne informacije. A kaj, ko so ‘zakreditirani’ vlagatelji to ugotovili šele letos.

V zgornji zgodbi je več nepravilnosti, če ne drugega so izračuni malce bolj zapleteni, kot npr. 10% donosa in 9% obresti.

Recimo, da želim najeti 10.000€ posojila, za obdobje sedmih let.  Zaradi stroškov odobritve in zavarovanja posojila bom na račun prejel nakazilo v višini 9.486€. Ker sem izbral posojilo s fiksno obrestno mero, bom celotno obdobje plačeval mesečni obrok v višini 157€.

Če bi prejeta sredstva vložil v vzajemne sklade s 3% vstopnimi stroški in bi se moje premoženje vsako leto povečalo za 10%, bi lahko čez sedem let pričakoval izplačilo v višini 18.475,72€. Vendar bi moral plačati še davek na dobiček v višini 15%, tako bi mi na koncu ostalo 17.169€ (upošteval sem že zmanjšanje davčne osnove zaradi 1% pavšalnih stroškov pri nakupu in prodaji točk sklada). V teh sedmih letih pa bi plačal 84 obrokov po 157€, kar v skupnem znese 13.188€.

Če se ne bi odločil za kredit in bi pod istimi pogoji mesečno vlagal 157€, bi mi po plačilu davkov na dobiček ostalo 17.317€.  Celo malce več torej. S to razliko, da lahko v tem primeru izgubim največ vloženi znesek. V prvem primeru moram seveda upoštevati še možnost izgube enkratnega vložka, kljub temu pa bi moral poplačati kredit.

OPOMBA: izračuni so zgolj hipotetični in v njih niso upoštevane upravljavske provizije, prav tako sem predvideval linearno rast premoženja 10% letno. Kar pa  v praksi seveda NI izvedljivo. To dejstvo je vplivalo tudi na oceno davka na dobiček pri mesečnem vlaganju, v realnosti bi bil lahko davek večji ali manjši. Poleg tega gre za nominalne številke, torej inflacija v izračunih ni upoštevana. Zelo verjetno je namreč (raje gotovo), da si boste čez sedem let lahko z enakim zneskom privoščili manj kot danes.

Bistvo je v tem, da so pri investiranju v vsakem primeru prisotna različna tveganja, z najemanjem kreditov za nakup vrednostnih papirjev, pa se ta še dodatno povečajo. Le da investitorji (pravzaprav špekulanti, čeprav sami morda ne mislijo tako) v pozitivnih obdobjih oziroma v času rasti tečajev o teh tveganjih ne razmišljajo.
V grobem namreč velja, da sta na borzi (oziroma pri investiranju) najmočnejši čustvi strah in pohlep. V slabših časih nam trezno presojo zamegli strah pred izgubo, v dobrih časih pa pohlep in želja po hitrem zaslužku.

Na borzah bodo vedno prisotna tako dobra, kot slaba obdobja. Samo od vas je odvisno, kako jih boste preživeli. Lahko iščete “vroče” naložbe in se občasno opečete, ali pa sledite svojim finančnim ciljem in izdelanemu finančnemu načrtu.